Metodologija GPR (Ground Penetrating Radar), omogoča določitev notranjih značilnosti predmeta, ki se ga obravnava, z uporabo elektromagnetnih valov. Mogoče je identificirati zlasti vmesnike, ki imajo različne vrste upornosti in dielektrično konstanto. Ti parametri se nato povezujejo s fizičnimi dejavniki, kot so stopnja zbijanja, položaj in značilnosti predmetov, ki so v podtalju, prisotnost vlažnih območij ali ne-cementnih območij.

Elektromagnetni impulz, ki traja le nekaj nanosekund, s frekvenco med 100 in 200 MHz, preteče v sistem s pomočjo oddajne antene, kjer se delno odraža prek vmesnikov med ravnmi, ki so v elektromagnetnem konstrastu, delno pa se prenaša tudi na spodnje ravni.

Prisotnost vakuuma v podtalju ali katerega koli predmeta, ki je bolj ali manj točen, povzroči značilno hiperbolično obliko, ki je vidna na odseku. Hiperbolična anomalija se pojavi takrat, ko se impulz, ki ga prenaša antena, ne prenese pravočasno v tla, temveč kot stožec sevanja, ki "razsvetli" ciljno točko še preden bi se nahajal v navpičnem položaju nad to točko.

Odsevni signali se zaznajo na površini skozi sprejemno anteno, ki je lahko enaka tisti, ki se uporablja za prenos (monostatična konfiguracija) ali ločena od nje za določeno razdaljo (bistatna konfiguracija).

Izbira konfiguracije in frekvence antene je odvisna od globine preiskovanega območka in zahtevane ravni podrobnosti informacij. Pri nizkih frekvencah ta signal dejansko prodre precej globoko, vendar nudi malo informacij o anomalijah na katere lahko naletimo, medtem ko nudijo visoke frekvence mnogo informacij, čeprav signal ne prodre globoko.