Geoelektrične metode so lahko razdeljene v dve glavni kategoriji: tiste, ki uporabljajo naravne električne tokove, ki so že prisotni v podzemlju (pasivne metode) in tiste, ki uporabljajo umetne električne tokove, ki se sproščajo v tla (pasivne metode). Ob upoštevanju vzajemne razdalje med elektrodami, ki sproščajo tok in tiste, ki ga merijo, je mogoče raziskati vse večje globine tal.
Med aktivnimi metodami se najbolj uporablja metodo upornosti, ki temelji na sproščanju električnih tokov v tla s pomočjo dveh ali več elektrod, ki jih imenujemo tudi "tokovne elektrode", ter metodo za merjenje potencialne razlike med drugima dvema elektrodama, ki jo imenujemo tudi "potencialna".
Parameter, ki ga merimo je električna upornost tal, to je fizična količina kamnine, izmerjena v Ω m, in ki označuje odpornost, kateri je električni tok podvržen, ko stopi v stik s kamnino.
Upornost skalnate sestave je odvisna od: teksture in poroznosti, stopnje cementacije, temperature kamnin, vsebnosti gline, prepustnosti, temperature in slanosti vodne raztopine, ki jo vsebujejo pore.
Vrednost upornosti, ki jo izmerimo na površini, je navidezna upornost, saj električne linije potekajo skozi več kamnitih plasti in je torej odvisna tako od upora različnih prečkanih litotipov kot od njihove debeline.
Navidezno upornost je treba obravnavati kot anomalijo glede na izmerljivo upornost za teoretično porazdelitev potenciala upornosti na homogeni in izotropni talnini, ki je enaka najbolj površinskem elektrostratu. Stopnja nihanja tega potenciala, ki se dejansko izmeri na površini, je odvisna od velikosti, lokacije, oblike in upornosti litotipov, ki so prisotni v podtalju, in skozi katere je tok dejansko pretekel. Na ta način je mogoče pridobiti informacije o porazdelitvi na podtalju ter o vrsti litotipov.
