Termografija je tehnika daljinskega zaznavanja, ki se uporablja s pridobivanjem fotografij na področju infrardečega sevanja.

Infrardeče sevanje je elektromagnetno sevanje s frekvenčnim pasom elektromagnetnega spektra, nižjim od tistega, ki ga ima vidna svetloba, vendar večji od radijskih valov, tj. valovne dolžine med 700 nm in 1000 nm.
Infrardeče sevanje je pogosto povezano s koncepti "toplote" in "toplotnega sevanja", saj vsak predmet s temperaturo nad absolutno ničlo spontano oddaja obsevanje v tem pasu.

Toplotna daljinska zaznavanja se izvajajo predvsem ponoči, saj takrat Sonce ne dovaja energije in je zato mogoče zabeležiti samo toplotno sevanje, ki ga oddaja preiskovano območje podtalja glede njegovo absolutno temperaturo.
Toplotno daljinskega zaznavanja se izvede tako, da instrument leti nad območjem opazovanja po vzporednih trakovih, s 60% vzdolžnim prekrivanjem med fotografijami in 20% prekrivanjem med sosednjimi trakovi.
Skozi toplotno komoro, vgrajeno v sistemu, se pridobi vrsto fotogramov, ki so podvrženi določenim procesom pred izvedbo fotografije, ki bo prikazovala oceno dejanske temperature na preiskovanem območju.

Na pridobljene slike se nato izvede dve vrsti popravkov, radiometrični in geometrični. Namen radiometričnega popravka je poročati o meritvah, opravljenih na absolutnih temperaturnih vrednostih, to pomeni, da se dejansko energija, izmerjena na zrakoplovu, zmanjša zaradi zraku, ki je prisoten med senzorjem in površino, kjer ta temperatura odvisi tudi od višine letenja, relativne povprečne vlage, temperature zraka ter prisotnosti in količine aerosola.

Nazadnje, se uporabi geometrični popravek. Zrakoplov razpolaga namreč s senzorjem GPS in inercialno merilno enot (IMU), ki omogoča določanje natančnega položaja in nastavitve zrakoplova ob fotografiranju vsakega fotograma, pri čemer je mogoče pridobiti georeferenčne fotografije, ki se natančno sklicujejo na sistem koordinat.