Seizmična metoda preiskave loma je ena izmed najbolj uporabljenih geofizikalnih raziskav za preučevanje najbolj površinskega dela v podtalju, pravzaprav se uporablja za raziskovanje območij, ki niso zelo globoka, npr. od nekaj 100 metrov do 1-2 km.

Metoda preizkusa je ustvarjanje elastičnega valovanja skozi določen vir energije in snemanje neposrednega vala ter odsevne vale od prekinitve, ki nastane v podtalju, s pritrditvijo določenih sprejemnikov, ki jih imenujemo geofoni.

Seizmični valovi, ki nastanejo v podtalju povzročijo lom vsakič, ko dosežejo določen vmesnik med dvema sredinama, ki ju zaznamujeta različni fizikalno-elastični parametri in s tem različne vrednosti akustične impedance. Osnovni pogoj za izvedbo preiskave seizmičnega loma je ta, da hitrost širjenja seizmičnih valov v slojih, ki jih je treba raziskati, narašča z večanjem globine. Le v tem primeru je zaradi meje kotne stopnje, kot loma enak 90 stopinj, prelomni žarek pa bo potoval na vmesniku med obema medijema.

Z uporabo razdalj med točko eksplozije in sprejemno točko ter časom prvega prihoda seizmičnih signalov dobimo dromokrone (krivulje časovne razdalje), iz katerih, z ustrezno obdelavo podatkov, pridobimo realne hitrosti v posameznih plasteh, njihovo debelino, globino, obliko in nagib.

Med različnimi viri energije, ki se uporabljajo v seizmičnem lomu, lahko navedemo eksplozive, leteče mase in telesa v prostem padu.