Umetni potresi, pri katerih se uporablja metodologijo odsevanja, se pogosto uporabljajo pri raziskovanju najglobljega dela podzemlja, to pomeni pri zelo visokih globinah do 6-8 km.
Preizkava predvideva, da se s pomočjo sprejemnikov, ki jih imenujemo hidrofoni, ustvarijo v podtalju določeni umetni potresi v obliki elastičnega vala, ki se spusti skozi vir in se nato snema odseve ob upoštevanju določenih prekinitev, ki nastanejo v podatlju.
Seizmični valovi povzročajo odsev, ki nastane v podtalju, tko se i valovi srečajo z vmesnikom med dvema sredinama, za katere so značilne različne fizikalno-elastične lastnosti in s tem tudi različne vrednosti akustične impedance.
Od časa, ki preteče med trenutkom nastajanja zvočnega valovanja in snemanjem signala, je po ustrezni obdelavi podatkov mogoče najti položaj točke v podtalju, kjer je potekal odsev.
Z ponovitvijo tega postopka za večje število točk, ki so medsebojno poravnane, je mogoče določiti ločilne površine med mediji, za katere je značino, da imajo različne hitrosti širjenja akustičnih valov.
Najbolj uporabljen seizmični vir v morju je sestavljen iz topov s stisnjenim zrakom ali zračnih pušk. Ta sistem uporablja impulz, ki nastane ob širjenju vode pod visokim tlakom. Stisnjeni zrak se v višini približno 130 atmosfer, s pomočjo močnih kompresorjev, vnese v komoro posebne puške in se z elektromagnetno nadzorovanim sistemom sprosti v vodo v zelo kratkem času, približno 2 milisekundi.
